Posestvo Pule

Zgodba posestva Pule

V času gospodarske krize leta 1933 je stari oče sedanjega lastnika prodal Posestvo Pule premožni Slovenki, ki se je ravno vrnila iz Amerike. Leta 2004 je vnuk prvotnega lastnika posestvo odkupil nazaj od vnukinje nekdanje kupke in s tem omogočil, da družinsko ime in posestvo živita skupaj naprej.

PRENOVA - Z ljubeznijo do detajla

Vse se vrti okoli oreha - osrednjega drevesa na dvorišču - ki daje rodbini Anderlič senco in zaščito že skoraj 200 let; drevo je bilo namreč posajeno leta 1819, ko je bližnji skedenj dobil novo ostrešje. Oreh je tudi tisti ki celotni arhitekturni ansambel združuje v eno povezano celoto. Namesto italijanske piazze torej domače kmečko dvorišče z vodnjakom, kjer se je odvijalo dnevno življenje takratnih lastnikov posestva. Poleti jih je hladila senca razbohotenega oreha, pozimi sta jih greli peči v domači hiši. Ob prenovi leta 2005 so bile vse pečnice skrbno odstranjene iz teh obstoječih peči, ter na podlagi obstoječih vzorcev izdelane identične nove; le-te dandanes krasijo tako peč v »veliki hiši« kot peč v »mali hiši« domačije. Ko so se v letu 2006 pokazali prvi znaki da drevo usiha, so bili v dvoriščni tlak izvrtani posebni kanali, ki drevesu dajejo zrak in potrebno vlago. Tako oreh še danes kraljuje nad posestvom.

Notranji tlaki v hiši, restavraciji, vinski kleti, konjeniškem klubu ter del zunanjih tlakov na dvorišču so ustvarjeni iz obstoječega kamna na posestvu - ob izkopu zemljine za kletno etažo leta 2005 je bil ta kamen namreč odkrit, narezan, formatiran in krtačen - za ponovno uporabo v notranjih prostorih. Ob obnovi hiše je bila tudi odstranjena celotna lesena stropna konstrukcija ter nadomeščena z betonsko ploščo. Leseni stropniki so bili poslani na dendrološko analizo na biotehnično fakulteto v Ljubljani. Analiza kostanjevih in hrastovih leg je odkrila dejansko starost lesa, ki je bil posekan leta 1649 in vgrajen v stropno konstrukcijo leta 1650. Še danes je del tramu s pripadajočim certifikatom na ogled v veži stare hiše neposredno ob vhodu. Vse lege starega stropa so bile razžagane in iz njih je mizarski mojster izdelal vhodna vrata s podboji ter vsa notranja vrata stare hiše. V notranjosti hiše je na čelni steni vgrajen tabernakelj z Madono in otrokom iz sredine 18. stoletja (delo znane južnotirolske rezbarske delavnice); Madona ves ta čas bedi nad posestvom in njegovimi obiskovalci.

Nasproti stare hise stoji nekdanji hlev oz. danasnja restavracija s 60 sedeži. Ta je vizualno povezana s stajami za konje - gost v restavraciji lahko tako preko stekla opazuje konje in začuti njihovo energijo. Restavracija vodi v vinsko klet, ki jo krasi lesena plastika Sv. Martina na konju iz 18. stoletja. Vinska klet obuja vinsko tradicijo posestva in okoliša, ter je napolnjena z vrhunskimi vini Slovenije in sveta; porekla od Avstralije, Južne Afrike, Argentine, pa do Severne Amerike in celotne Evrope. Poleg Sv. Martina visi na steni na ogled vinska prisega Hilarija Anderliča iz leta 1612 mestnemu svetu v Ljubljani - ljubljanskega vinskega merilca/merčuna in meščana, prednika današnjih lastnikov posestva. Kovaško okovje v vinski kleti, luči v restavraciji in suitah, ter ključavnice in ključi so vse delo lokalnega mojstra tovrstne izumirajoče kovaške obrti.

Od restavracije z vinsko kletjo se preselimo k hišicam za goste. Tudi te odlikuje kvalitetna lokalna kovaška (stavbno pohištvo) ter mizarska obrt (pohištvo izdelano iz domačega smrekovega lesa oz. gozda). Hišice so grajene po vzoru podeželske kmečke stavbne dediščine preteklih stoletij dolenjske regije; ena tretjina hišice je zidana, dve tretjini pa leseni - izdelani iz sušenega smrekovega lesa, in znotraj obdelani s čebeljim voskom. Hišice so pokrite z lesenimi skodlami ter imajo lesena polkna in lesene žlebove - kar je dandanes izjemna redkost. Skupno obsegajo hišice 6 suit z eno spalnico in 3 suite z dvema spalnicama. Ogrevane so, tako kakor celotno posestvo, s sistemom lesenih sekancev iz domačega gozda. Ogrevalna tehnika in celotna mehanizacija za delo na posestvu je locirana v tehničnem poslopju poleg maneže za konje, in se od prvotne oblike razlikuje le po večji kvadraturi.

Med konjeniškim klubom (nekdanja kolarska delavnica za vozove, sode ter mlin) in današnjimi sanitarijami (nekdanji svinjak) stoji veličastni kozolec - toplar iz leta 1884. Ta kozolec je nadomestil nekdanjega, katerega je zaradi strohnelega lesa podrl vihar. Toplar je bil pripeljan iz Šmartna pri Litiji, tam razstavljen, ponovno sestavljen na svojem novem mestu na posestvu in kvalitetno obnovljen. Mogočen kozolec sestoji iz dveh nadstropij, kar je unikum celo za Slovenijo - deželo kozolcev. S svojo frontalno umestitvijo v prostor se obrača na osrednje dvorišče in tako izraža dobrodošlico vsem obiskovalcem posestva Pule.